Vrv je gotovo eden od najstarejših produktov, ki si jih je izmislil človek. Kjerkoli je potrebno premakniti večje ali težje breme, ki ga človek ni sposoben nesti z lastnimi rokami, pridejo v upoštev povezovalna sredstva z vrvjo na čelu. Prve vrvi so bile zelo enostavne, narejene iz katerega koli vlaknastega materiala, ki je bil na voljo. Princip, na katerem sloni moč naravnih vlaken, je v njihovem stiskanju. Sama po sebi so namreč naravna celulozna vlakna precej kratka in kot taka ne vzdržijo velikih sil. Če pa so nanizana druga zraven drugo in na njih deluje sila stiskanja, pa se oprimejo med sabo in tako vzdržijo veliko večje sile. Ravno ta princip se ustvari z zvijanjem vlaken.

Osnovne vrvi iz konoplje ali lanu so tako narejene iz mnogih manjših vrvic. Na začetku se iz rastlinske preje sprede tanko nit oziroma vrvico, ki sama po sebi ni zelo močna. Nato pa se z zvijanjem več manjših vrvic med njimi ustvarijo sile, ki jih tiščijo skupaj. Nastala debelejša vrv je zato še močnejša, kot enako število zrahljanih vrvic skupaj. Še močnejše pa so vrvi iz sintetičnih vlaken, ki jih je možno proizvajati s sodobno opremo.

Na podobnem principu so narejene tudi zajle. Z drugim imenom jih imenujemo tudi jeklenice. Zajla je za razliko od vrvic narejena iz tankih jeklenih niti, ki pa so vseeno debelejše, kot vlakna za izdelavo vrvi. Za zagotovitev zadostne prožnosti mora biti zajlaiz jekla ustrezne kakovosti in kristalne strukture, ki omogoča prožni prepogib brez nevarnosti za prehitri pojav utrujenosti materiala. Največkrat se zajla uporablja za premik, vleko ali dvigovanje težjih bremen s pomočjo strojev – vitlov ali žičnic. Za razliko od vrvi so zajle veliko močnejše na dano debelino, hkrati pa tudi bistveno manj prožne in tako omogočajo boljšo kontrolo brez nabiranja napetosti.

Categories: Novice